V dveh skupinah smo se odpravili na pot proti letališču v Italiji. Ker je polovica odprave bila zelo zgodnja, so čakanje na drugo polovico izkoristili za malico in martinčanje na soncu. Ker pa so učenci zelo željni gibanja in raziskovanja, so ta čas dobro izkoristili za vrnitev k elementarnim oblikam igre – igranje s palicami, sestavljanje šotora/hiške iz kovčkov in bund, tek, preganjanje martinčkov in kobilic, itd. Kmalu so dočakali še preostale člane odprave.

Učiteljica Iza je povedala nekaj osnovnih navodil za vedenje na letališču – potek oddaje prtljage, navodila za varnostni pregled, gibanje po letališču. Uspešno smo oddali svoje kovčke, nato pa so nas prijazni varnostniki usmerjali in pomagali, da je varnostni pregled potekal tekoče. Čakanje smo si krajšali z raziskovanjem naših nahrbtnikov, risanjem, vislicami, masažami in opazovanjem vzletov letal.

Komaj smo že čakali, da bo tudi naše letalo vklopilo turbo. Pa je le napočil trenutek vkrcanja. Dobro smo se namestili na svoje sedeže in si zaželeli prijetno pot, ki je z letalom bila za kar nekaj učencev prva takšna. Učiteljice so nas rotile, da za trenutek zapremo oči, vendar neuspešno. Preveč vznemirjeni smo bili, da bi prvo izkušnjo z letalom kar prespali. Pogovarjali smo se, uživali, se igrali, risali, tudi animirali dojenčka, ki je bil naš sosed. Le dvakrat smo učiteljice vprašali kako dolgo še in ali smo že nad Španijo, ko smo se že pričeli spuščati v Alicante. Pristanek pa kot iz učbenika. Enkraten! In še komentar našega Amila: “PREŽIVELI SMO!”

Končno še na avtobus do hostla, namestitev v sobah in večerja. Ugotovili smo, da španci zelo radi uporabljajo začimbe, ki niso ravno po našem okusu, se pa trudimo, da vsaj poskusimo. Zaspani smo okoli polnoči končno zaspali.

Que descansan bien!