Božidar Jakac je bil rojen 16.7.1899 v Novem mestu, kjer je obiskoval osnovno šolo in se nato leta 1909 vpisal na gimnazijo.
Že od otroških let ga je mikalo risanje. V osnovni šoli ga je profesor Savin učil osnove risanja, občutek za obliko pa je razvijal z oblikovanjem predmetov iz papirja, ki ga je dobil pri papirničarju Kosu. V gimnaziji je spoznal pesnika Mirana Jarca, ki je postal slikarjev najzvestejši prijatelj. Od leta 1913 je nadaljeval šolanje na realki v Idriji, ker je zvedel, da tam poučuje risanje že znan slikar Ivan Vavpotič. Toda Vavpotič je kmalu zapustil Idrijo in Božidar Jakac je ostal brez učitelja.
Ves čas pa mu je stala ob strani njegova mati, ki je s simpatijo spremljala Božidarjevo izpopolnjevanje v slikanju. Po končani realki je leta 1917/18 odšel na fronto na Piavi, saj ni imel sredstev za nadaljevanje študija. Po vojni je Vavpotič zbral Jakčeve slike, jih pokazal Rihardu Jakopiču in ta jih je sprejel na razstavo.
Odslej je Jakac vedno nosil slike in risbe v Ljubljano Rihardu Jakopiču, ki je postal njegov prvi resnični mentor. Novembra 1919 je Božidar Jakac odšel na umetnostno akademijo v Pragi. Tam sta bila njegova učtelja Obrovsky in Thiele, leta 1923 pa je končal grafično specialko pri profesorju Brömseju.
Med študijem je dvakrat obiskal Berlin in Dresden, ker je tam nameraval nadaljevati študij grafike, vendar je ta načrt opustil. Leta 1924 se je naselil v Ljubljani in se zaposlil najprej kot lesorezni ilustrator pri Jutru, nato pa kot profesor risanja na ljubljanski II. državni gimnaziji. Po treh letih je službo pustil in postal svobodni umetnik. Medtem je tudi veliko potoval, predvsem v Pariz, Tunis, Ameriko in na Norveško ter se poročil z Ljubljančanko Tatjano Gudrunovo, ki je odigrala zelo pomembno vlogo v njegovi slikarski karieri.
Med drugo svetovno vojno je bil od septembra 1943 v partizanih. Postal je predsednik Slovenskega umetniškega kluba in dal pobudo za ustanovitev Likovne akademije. Po vojni je postal profesor in do upokojitve 1961 trikrat rektor likovne akademije v Ljubljani.
Bil je predsednik Zveze likovnih umetnikov Jugoslavije, republiški in zvezni poslanec, ter pobudnik Mednarodnega grafičnega bienala v Ljubljani (1955). Doma in v tujini je ves čas veliko razstavljal.
Postal je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter dobil naziv “accademico onorario Academie Fiorentine delle Arti del Disegno” v Firencah. Za svoje obširno delo je Jakac prejel dolgo vrsto domačih in tujih nagrad in priznanj, med katerimi je najpomembnejša nagrada AVNOJ.
Zadnja leta svojega življenja je Božidar Jakac urejal svoj bogati umetniški arhiv. Umrl je leta 1989, star 90 let. Jakčeva dela so ohranjena v številnih zasebnih in javnih zbirkah po Evropi in Ameriki, v Kostanjevici na Krki pa je v galeriji Božidar Jakac stalna zbirka njegovih slikarskih in grafičnih umetnin in v Novem mestu stalna zbirka del iz NOB v muzeju NOB.