Hitre povezave

Tekočnost branja

Tekočnost branja

Branje je temeljna spretnost poleg pisanja in računanja, ki jo mora učenec usvojiti za uspešno delo v šoli. Ker branje ni naraven proces, ki bi se ga otrok naučil sproti kakor govora, je naša naloga, da učence spodbujamo v urjenju branja. Priporočljivo je, da otrok tudi doma, po pouku, bere vsaj deset minut na dan.

Tekočnost branja ni osredotočena zgolj na hitrost dekodiranja, vendar je avtomatizirano dekodiranje pogoj za uspešno razumevanje prebranega.  

Poudariti je potrebno, da so rezultati namenjeni predvsem in najprej otroku, ki lahko ob njih spremlja svoj napredek. Pomembno je, da se otrok zaveda lastnega napredovanja. Starši naj rezultate vzamejo kot mejnike na poti, ki vodijo do uspešnega branja. Če je otrok pod razrednim povprečjem, je to tudi spodbuda za starša, da glede otrokovega branja doma nekaj spremeni.

Na podlagi testiranj smo ugotovili, da sposobnost branja pri slabših bralcih čez počitnice, ko se navadno ne bere, nazaduje. Namesto da bi tak otrok v novem šolskem letu začel, kjer je v prejšnjem končal, pade po sposobnosti branja na začetek prejšnjega šolskega leta.

 

KAJ POMENI POSAMEZNA TEKOČNOST BRANJA?

Število prebranih besed v minuti

Branje nam omogoča

Vrsta branja

manj kot 50

ne tekoče, monotono branje

počasno in neučinkovito branje

od 50 do 100

glasno in poglobljeno branje

branje za pomnjenje

od 100 do 200

tiho in poglobljeno branje

branje za učenje

od 200 do 400

tiho branje, osredotočanje na ključne besede

branje za razumevanje

od 400 do 700

iskanje ključnih misli

prelet besedila

od 700 do 1000

nelinearno, diagonalno branje

preskakovanje besedila

Povzeto po e-gradivu Branke D. Jurišić.

Besedilo pripravila: Andreja Butolo, inkluzivna pedagoginja

Testiranja izvajajo:

2. razred: Andreja Butolo, inkluzivna pedagoginja

3. razred: Maruša Matelič, pedagoginja; Simona Ipavec Možek, razredna učiteljica

4. razred: Vida Rožanc, pedagoginja

5. razred: Lili Pesek, podravnateljica in učiteljica razrednega pouka

Predmetna stopnja: Romana Šarec Rojc, učiteljica slovenščine

 

BRANJE V PRVEM RAZREDU

Opismenjevanje se začne v prvem razredu s spoznavanjem prvih črk in besed. Črke usvajamo postopoma, sočasno se tudi navajamo na branje. Ker je v šoli premalo časa za utrjevanje branja, naj otroci redno berejo doma. Glasove/črke naj povezujejo najprej v zloge (s prstom naj vleče prvi glas, dokler ne pride do drugega, takrat izgovori še drugega) in še le nato naj zloge povežejo v besedo. Učenje branja je daljši in zahteven proces, tako da otroka čim več spodbujajte.

 

V branje priporočava članek Naučimo otroka brati na spletni povezavi http://www.miklovahisa.si/kaj-brati/naucimo-otroka-brati.html.

 

 

Metka Cigale in Vesna Sivec

 

 

VLOGA STARŠEV V VZGOJI BRALCA

Učenje branja je precej težko in zahtevno opravilo. Vendar je žal večkrat tako, da odrasli na to preprosto pozabimo in pričakujemo, da bodo naši otroci dobri bralci že zgolj zato, ker so spoznali črke in doma vsak dan pet minut glasno berejo. Žal je to premalo. Pri učenju branja naši otroci potrebujejo pomoč.

Zakaj otroka naučiti brati?

- Branje otroku pomaga osmišljati svet, v katerem živi.

- Branje je najpomembnejša socialna sposobnost, ki je otroku potrebna tako v šoli kot pri igranju.

- Branje je zabavno. Branje je čudovit način, da otrok preživlja čas s svojimi starši.

- Branje je gotovo zelo »odraslo«, saj očka in mamica to ves čas počneta.

 

V četrtem letu nikar ne učite otroka črk - vaša vloga je povsem drugačna. Pri teh letih je treba otroku približati knjigo in mu privzgojiti lep, topel odnos do pisane besede.

 

Med četrtim in devetim letom mora otrok usvojiti bralno tehniko: spoznati črke, se naučiti povezovati črke oz. glasove v besede, povezovati besede v podobe, ki mu nekaj pomenijo - v povedi. Vendar se s tem učenje branja šele začne.

 

Med devetim in petnajstim letom mora otrok podvojiti hitrost branja, razširiti besedišče, se naučiti preleteti dele besedila in počasneje prebrati tiste, ki se jih mora naučiti. Ob vsem tem pa se mora miselno odzivati na besedilo. Priznani ameriški romanopisec John Steinbeck je učenje branja opredelil kot »največji samostojni napor, ki ga prestane človeški razum, in to v otroštvu«. Ravno zato potrebujejo otroci pomoč ne samo šolskih delavcev, temveč tudi staršev.

 

BERIMO S SVOJIM OTROKOM

V svoj »prenatrpan« urnik vnesimo branje. Ne uporabljajmo takšnih ali drugačnih izgovorov, zakaj danes ni bilo časa, saj je predvsem od nas odvisno, kakšen odnos do branja bomo privzgojili otroku. Pri tem pa niso pomembni ne čas ne kraj in tudi ne morda »neizpopolnjena« tehnika našega branja, saj smo za našega otroka vsekakor najboljši bralci in najboljši pevci, četudi to ni tako. O prebranem se tudi pogovorimo. Naj vaš otrok zgodbo spremlja (obrnite slikanico proti njemu), vmes se pogovarjajte, z vprašanji preverjajte, ali vas je razumel, ali sledi zgodbi. Šalite se, ponavljajte, če opazite, da je kaj ušlo majhnim ušesom, skratka uživajte ob branju in ne dajajte otroku občutka, da je to le naloga, ki jo morate opraviti. Naj bo branje družinska zabava in ne obveza. Vaš trud bo zagotovo obrodil sadove. Nekega dne se bo v vaše branje vključil otrok z željo, da bi on bral vam. Nikar takrat ne opustite branja. Nadaljujte, saj ste na pravi poti.

BERIMO, DOKLER NAS POSLUŠAJO

Vzgoja bralca se ne konča z otrokovim vstopom v šolo. Večina staršev priznava, da so takrat stopili korak nazaj, misleč, da je nastopil čas, ko jih otrok ne potrebuje več, saj pozna črke in lahko sam bere. Morda je to razlog, da tretjina otrok med osmim In devetim letom pri branju nazaduje. Naš mali šolarček nas še vedno potrebuje, saj je sam med goro novih, težjih besed, ki mu jih moramo osmisliti. Potrebuje naš pogovor o vsebini, potrebuje naše šale in potrebuje naš čas. Torej, še vedno berimo z otrokom. Berimo tako dolgo, da nas preprosto ne bo želel več poslušati. Ti otroci ne bodo imeli težav z izražanjem, pisanjem in tudi ne z učenjem.

IN ČE SO TEŽAVE ...

Vsekakor pa se nam še vedno lahko zgodi, da kljub našemu in otrokovemu trudu, branje našega malčka ni takšno, kot smo pričakovali. Takrat je naša naloga, da poiščemo pomoč. Prvi korak naj bo, da se posvetujemo z otrokovo razredničarko. Morda nam bo lahko svetovala drugačen pristop k učenju branja ali pa nas bo napotila v šolsko svetovalno službo. Svetovalna delavka se bo poglobila v branje otroka in nam glede na svoje ugotovitve predlagala ustrezne poti za reševanje naše in otrokove težave. Zavedati se moramo, da z obiskom šolske svetovalne službe ne kažemo svojega neuspeha, temveč sposobnost iskanja pomoči. In tudi na tem področju naši otroci potrebujejo zgled odraslega.

Po internetnem viru priredila Metka Cigale