Videl sem sliko Slovenije, posneto s satelita:
Tržaški zaliv, črn kot črna kava,
Ljubljanska kotlina, s tanko meglico pokrita,
belkast las: Soča; sivkast las: Sava; črn las: Drava.
Vzhodne Alpe: vidi se vsaka tektonska razpoka.
Čez štajerske griče: ovčice.
A dalje na vzhod: črni oblaki kot črna moka
prekrivajo mile panonske ravnice.
To ni zemljevid, to je prava fotografija:
na enem posnetku vse, kar imamo.
Česar ni na tej sliki, nočemo. Kar je na njej, ne damo.
Tu smo. Tu živimo. Slovenci. To je vsa naša bogatija.
Tu govorimo mili arhaični jezik, znan po dvojini.
Tu je naš dom. Tu vemo vse o tistih stezicah, poznamo vse brezpoti
in nosimo s sabo, tu nekje čisto znotraj, njo, domovino.

Vir besedila: Priročnik