Bil je čudovito petkovo dopoldne. Prvošolci centralne šole smo ga izkoristili za pohod in druženje. V šoli smo se zbrali, vzeli malico in kar takoj odpravili na pot. Sonce nas je spremljalo vse do vstopa v gozd, kjer smo se skrili v senco dreves. Po prvi strmini smo se ustavili na malici. Nato pa se je pot vila naprej po gozdu, ki nas je očaral s svežo pomladno praprotjo, borovnicami, ki so ravno sedaj bogato obrodile in vzorci, ki jih je risalo sonce skozi pomladno olistane veje. Pozdravljale so nas ptice, srečali in opazovali pa smo tudi žabo. Ostale gozdne živali pa so se pred nami skrile, saj nismo bili ravno tihi. Otroški klepet, navdušenje in tudi prepevanje pesmi, ki smo se jih učili v prvem razredu, so nam krajšali in lepšali hojo.

Na cilj smo prispeli utrujeni in veseli. Tam smo si povrnili moč, napolnili plastenke in se kar hitro odpravili nazaj proti šoli. Kljub naporu in utrujenosti so otroci pokazali vztrajnost, nič se niso pritoževali in med sabo so se zelo vzpodbujali. Kot pravi pohodniki so pozdravili vse, ki smo jih srečali na poti, opazovali in doživljali so naravo ter občutili ponos, da so uspeli premagati hrib in premikati svoje meje.